All in All

No, spletna stran 2.0 je odprta – imamo že nekaj beta uporabnikov. V bistvu je tako, da naša spletna stran ponuja program, s katerim lahko zaslužiš 10$ ali več – s prijavo in klikanjem na drugih straneh. Mogoče se boste zdaj tisti, ki ne verjamete internetnemu zaslužku premislili – stran je slovenska in ima slovenske uporabnike in zagotavljam (osebno) njeno plačilno verodostojnost.

http://www.4guinness.com/zasluzek/forum/index.php

Največja fama modernega sveta – ali se da preko interneta zaslužiti? Barski pogovori so prinesli stavo – tukaj je rezultat

www.4guinness.com/zasluzek

ta blog je zamrl, ker se mi preprosto ne da pisati. Berem, komentiram, pišem pač ne. Mogoče kmalu na 4guinness.com

Mislim, da nimajo več šanse za uvrstitev v drugi krog. Pa poglejmo, kako je do tega prišlo.

Rokometni klub Krim je osvojil dva naslova evropskih prvakinj, od sezone 94/95 pa je naš državni prvak. Je umetno ustvarjen klub na krilih Zorana Jankoviča in njegovih podjetjih. Njegov način dela je bil pravilen, saj je (verjetno) pogojeval distribucijskim podjetjem sponzorstvo z boljšimi pogoji v Mercatorju. Tak način razmišljanja je po mojem mnenju pravilen, naj podjetja, ki dobro služijo, nekaj vrnejo tudi družbi skozi šport, kulturo, šolstvo… To se dogaja povsod.

Mercator tudi po njegovem odhodu ni zmanjšal svojih vlaganj v rokometni klub, pa čeprav je Zoran verjetno še vedno temna eminenca, ki bolj ali manj odloča o nakupih igralk in pogajanj z njimi ter sponzorji.

Igralke, tiste, ki so najbolj pomembne za klub pa so kar ostajale in ostajale. Mlade se niso prebile naprej, za ceno zmag za 25 golov v domačih ligah in stalnega uvrščanja v četrtfinala, kljub temu, da so vedno razočarale. Kljub temu, da je Nataša na podobnih tekmah vedno zgrešila zadnji strel (ki ga je sprožila into the row Z) še vedno strelja najbolj pomembne sedemmetrovke. Kljub temu, da se je že lansko leto kazalo, da smo preveč stari, prepočasni, se ni spremenilo nič.

V zadnjih treh prenosih je bil Krim res nemočen, kot lanskoletna Olimpija (pri kateri avtomehankar že zajebava trenerje, ne maramo igralcev, katerim je namen le plača) proti boljšim evropskim klubom.

Verjetno bo Krim v treh, štirih letih (upam da se motim) klub, ki se bo komajda uvrščal v ligo prvakov.

Klub, ki navijače vozi 50 kilometrov do domače dvorane je klub brez duše.

Zgodba se začne maja, ko sem kupil nov telefon, SE W950i. Dobra mašina, uporabna, res, brez pripomb. Nekaj časa je srala internet povezava, potem ko sem imel probleme z email računom, to pa je v bistvu vse, za kar sem klical na 40 40 40 (informacije).

Malo več kot dva tedna nazaj pa je začela crkovati tipkovnica. Med čiščenjem ekrana sem malo preveč grdo potegnil ohišje, le to se je staknilo ven, vedel sem, da bo pizdarija ampak vse je bilo tiho mesec ali dva. Nato sta crknila tipki 6 in 9. Kličem na Simobilove informacije, garancija (da, navkljub temu, da sem povedal, da se je ohišje takrat, ko se je staknilo, poškodovalo), kje, kdaj, kako. Nadomestni telefon? Trenutno jih nimamo na zalogi.

Tečen prvič. Kot uporabnik Simobila (10 let?), naročnik (6 let?), kot lastnik mobitela, za katerega sem plačal malo več kot 300 €? Vseeno ne. Naj nesem telefon ali v center Novo mesto (oz. ne vem kam že) ali v Svemo (Ljubljana). Dobro, se bom zapeljal do Ljubljane. Se splača. To, da Simobil ne zna s strankami, ki bi za najetje telefona (s podobnimi funkcijami) tudi plačali, da za navadne smrtnike ne poznajo “potrebujemo 2 tedna, vam bomo dali na testiranje ta telefon, je pravkar nov na trgu” ni potrebno razlagati.

Svema sprva ok. Pokličem, se zmenim, zraven kupim še rezervna pisala za mobitel. Dobim nadomestnega, ki mi je danes crknil. No, preden pridem do tega, naj še povem, da sem v soboto popoldne dobil Svemin SMS naj nujno pokličem v zvezi s popravilom. Kličem takoj nazaj, dobim odzivnik, da ne delajo. Kako ne delajo, če trinajst sekund prej dobim SMS. Ni logično. Glede na to, da naj bi mi povedali slabo novico bi lahko poklicali, “G. Guinnness, probleme imamo s popravilom vašega telefona, gre za mehansko napako, potrebno bo plačati.” Ne. Ker niso dosegljivi jih kličem v ponedeljek, takoj zjutraj. “Vas bom vezala to serviserja.” “Guspod, tuki gre za mehansko napako, sejvitoveste, drgač telefona neb prnesl knm.” Pa človek ni frke, ne napadam, zanima me, kakšna mehanska napaka je to.

No in danes mi še nadomestni crkne, sam od sebe, ne pomaga nič. Tudi klicanje na Svemo, pa čeprav naj bi delali do 18.00. Verjetno bo, ker ta ni več v garanciji, stroške popravila (sicer stare mašine) plačal guinness. Ali pa tudi ne, ne vem, ker se ne javijo.

Naslednjič bom premislil, ali bom kupil SE pri Simobilu. Na koncu odnos ne prvega ne drugega ni bil korekten.

/// Sedaj sem jih dobil. Zgleda, da za škatlo, ki se mi je sedaj pokvarila ne bom plačal. Vsaj nekaj.

Naš Aljaž Pegan, tekmovalec, ki nikoli ne bo nastopal na olimpijskih igrah. Ali pač?

Po GZS (gimnastična, ne gospodarska zveza) se je tudi vlada RS zavzela za nastop našega telovadca. Zakaj?

Tako Petkovšek kot Pegan sta specialista na orodjih, po pravilih o prijavi na olimpijske igre se tja lahko prijavijo svetovni prvaki zadnjega prvenstva ter mnogobojci. Koliko mnogobojcev se lahko prijav me ne spraševat, za tak članek bi bilo potrebno veliko več poglabljanja.

Pravila so znana, v veljavi so že dolgo časa. Vsaj toliko let, kot nastopa Aljaž. Wild carde, povabila, vedno dobivajo ali reprezentanti iz močnih gimnastičnih nacij ali pa gostitelji (oz. iz tistih trgov, kamor se želijo glavni sponzorji razširiti). To je znano in pravilno, saj se s športom preživlja ogromno ljudi, denar pa pride od podjetij.

Povabilo si Pegan zasluži, če ne zaradi drugega zaradi tega, ker je toliko časa v športu, ker se po njemu imenujejo prvine, bla bla bla.

Vprašanje je, če bo wild card dobil, kljub močni podpori.

Se pa morajo pri GZS nekaj naučiti iz tega. Pravila igre so znana, pa če so stara, neprijazna. Pravilom se je potrebno prilagajati. Če se gremo gimnastiko se bi jo morali iti zares. Mnogobojsko.

Izjemno razočaran bom, če Petkovšek kot specialist ne bo osvojil medalje. Prav tako s Peganom ob možnem povabilu. Za nadaljnje generacije pa glejte en odstavek višje.

http://www.pegan.si/
http://sl.wikipedia.org/wiki/Alja%C5%BE_Pegan
Novica, ki me je do tega pripravila

V Kranju smo v nedeljo odločali še o nečem, odločili, Tenetišani in tisti iz Mlake (Mlakarji?) pa še vedno jokajo.

Staremu smetišču so dovoljenja potekla, tja želimo sedaj umestiti regijski center za ravnanje z odpadki. Odlično. V našo občino se bo stekalo ogromno smeti, kar pomeni ogromno denarja za občine, krajevne skupnosti. Smeti pomenijo ceste, šole, igrišča, dvorane.

Res je, da je zaradi in lokacije, ki je v samem kotu naše mestne občine in majhnemu številu prebivalcev, ki so neposredni in posredno prizadeti, procent glasov za tako visok. V krajevni skupnosti Tenetiše je recimo glasovalo malo več kot sto petdeset ljudi.

Ampak oni še kar vztrajajo. Referendum je za njih ničen. Sprožili so ga oni (s protesti v mestnem svetu). Še vedno je ničen, kljub temu, da je v dveh okoliških KS (Tenetiše, Kokrica) za regijski center 51 % ljudi.

Vaške straže se nadaljujejo, mestna občina čaka na odgovor o podaljšanju dovoljenja, na Podobnikovem ministrstvu pa mečkajo. Smeti pa kranjski komunali dnevno prinesejo 12 000 € stroškov več. Te vaške straže, lokalne iniciative, združenja, to je nič drugega kot izgovor, da možem ni potrebno biti doma in da lahko srknejo požirek sadjevca več. Potem, ko se kamere umaknile (takrat, ko je bil shod), so ven privlekli prašiča, nekaj platojev piva in splošna žurka se je začela.

Tukaj se spomnim na hrvaški domovinski rat, ko so na otoku med Malim Lošinjem in Zadrom (Silbo), zdolgočaseni domačini (starejši, mlajši so bili tako ali tako vpoklicani) na najvišji točki otoka (ki je bila prilično skorajda pol ure hoda od najbližje hiše) postavili ogromno stolp, visok 5, 10 metrov. Točno ne vem, sem bil premlad da bi se spomnil. Tam so skorajda eno leto čakali na Srbe, da bodo okupirali njihov otok.

Spomnim pa se, da sem tisto leto, ko se je vse skupaj končalo (in niso imeli več razloga za straže) na tleh okoli stolpa videl ogromno količino smeti. Plastenke, steklenice, kondomi, kozarci. Tukaj so potekale prave žurke.

Začel s smetmi, končal s smetmi. Vmes zabluzil. Statika.

Včasih radia nisem poslušal. V avtu sem imel CD, na PCju empetrije, prav tako pa si lastim tudi telefon z nekaj giga prostora. Kupil sem si nov pc, laptop, “namiznega računalnika” pa ne uporabljam več. Skupaj z njim je na “smetišče” zgodovine odšlo tudi 300/400 giga same hude glasbe.

Začel sem poslušati radio. Počasi polnim svoj disk, ampak ker “mašina” ni vseskozi na istem mestu, so se moji prenosi zmanjšali vsaj za 75%. In poslušam radio.

Nekako sem se navadil na Radio 1, dokler mi le-ta ni začel presedati. V večini se vozim na relaciji Kranj – Ljubljana. Val 202 razen za novice, promet, šport ni uporaben. Ekspres je isti kot Radio 1.

“Ko pa prideš ti, se moj…” Danes sem ga v dveh urah, ko sem ga poslušal (radio namreč) slišal že najmanj trikrat. Občutek imam, da se vsa glasba ponovi na petinštirideset minut. In iščem druge radijske postaje, pa so bolj ali manj out (glede mojega glasbenega okusa).

Edina rešitev pa je, da končno za filam prenosni disk. In spečem vsaj 20 cdjev. Raznovrstnih.

Do takrat pa bom primoran poslušati isto glasbo dan za dnem.

Alya, pevka, danes v “A si ti tud not padu:” Odrasla, seksi, prenizke kavbojke (wau), manj obarvana kot ponavadi. Suhcana, lep trebuh, še vedno skakajoča. Wau.

Ob današnjih treh (v bistvu za tretjo še predvidevam) zmagah še ena lepa popestritev večera.

Muca maca, zovi me tigar.

Zahtevam fotografije.

Oziroma ko se v Tivoli vrne (pride?) tisto pravo navijaško vzdušje. Ko se iz vseh smeri v Tivoli stekajo poti navijačev – ki so lačni samo enega – zmage. Ko pred tekmo Sintalovci s pomočjo Old Billa delajo tisto, kar znajo najbolje – zapirajo vse poti do hale, med pregledom pošlatajo vsem jajca (ipd.), pa se za to noben ne sekira.

Tivoli je najbolj vroče domače prizorišče v Evroligi. Tukaj so se zatresle roke vsem košarkaškim zvezdam. Tukaj tudi ex-pizdulant (lepi) zadane komplet s prostih metov. Tukaj je Jasikevičius proti Barceloni izsilil do takrat prvič viden (zame, takrat res norega basket fana) prekršek (nastavitev na favl ob skoku). Tukaj je Ilievski proti (grkom?, turkom?, špancem? – ok, zdaj sem naštel vse) v zadnji sekundi (pomoje da unicaja?) zadel nemogoče polaganje (še v mali dvorani).

Tokrat pa je prvič po vseh šivih pokala tudi velika, ledena dvorana (na basketu). Tokrat je bil tisti pravi žur. Pokvaril ga ni niti “diskokuglajoc” (fantje iz grupe TNT, nkolimpija.com, so opazili tudi to, da njegova spremljevalka nima torbice – verjetno ga je tako oblekla kot modni dodatek), niti avtomehanik, ki je naši dragi Miri prepovedal nositi dekolte…

Ta večer bo za vedno v moji glavi. Neuničljiv je. Manjkal je samo G. Fučka.

Sovražim slovensko gledališko publiko. Niti eden izmed naših športnih klubov nima stalnega “bazena” navijačev – ki bi dvorano polnili tudi v slabih časih. Tivoli je v zadnjih treh, štirih letih bil bolj prazen kot poln, še na evroligaških spektaklih se je nabralo malo gledalcev. Čisto tako, v spomin, na Olympiakosu, tri – štiri leta nazaj, ko smo igrali evroligo še v mali dvorani, je bilo 1500 ljudi (ne me držat za besedo za klub ali za sezono, toda tega se spomnem).

Noro uspešen klub z Jesenic je nekaj let nazaj, ko je bil v največji krizi, z najboljšimi navijači daleč v širši okolici, aktivno spremljalo 50 navijačev. Na domačih tekmah je bilo 400 ljudi.

V Celju smo zgradili mega štadion in mega dvorano. Prvi je bil poln dvakrat (ali manj?), drugo pa tudi ultra vseslovenski klub s podporo iz celotne slovenije napolni trikrat letno. Letos jim tudi to ne bo uspelo, ker imajo probleme v LP.

Maribor, mesto, ki nima drugega športa kot nogomet, napolni štadion le ob spektaklu (ki je Olimpija).

In potem pride do “evforije”: V goste pride CSKA, Olimpija je v prejšnjem kolu razbila Olympiakos, na dan tekme vidiš pod Rožnikom celotno slovensko politično (gremo stavit, da bo v Tivoliju eden izmed predsedniških kandidatov z šalom iz Broadwaya) in estradno elito. Ki se bo obrnila v drugo smer, takoj ko bo zapihal veter.

Za njih (estrada, politika) to velja. Škoda, ker velja to tudi za navadne navijače. Večino teh “gledalcev” Tivolija ne bo več velikokrat obiskala. Vem, da smo majhni, da smo provincialci, ampak srce te boli, ko vidiš toliko ljudi, ki navijajo za tvoj ljubljeni klub, po dveh potopih pa nikogar ni več.

Klub je pa tudi neumen, ceno karte bi dvignil na 30€. Če je evforija, naj to čimbolj izkoristi.
Na črnem trgu bodo danes karte vsaj 50 €. Po mojih izkušnjah.

Cmeram. Sej vem. Ampak karte pa imam (baje).